Slovenska turnokolesarska pot (STKP)

⚠️Varnostno opozorilo pred zaužitjem! Gre za old-fešn potopis v duhu časa diapozitivov, brez video posnetkov, drone flyover in follow me, self-centric influencer sebek-fotk na vsaki lokaciji, brez strava trekov, max heart rejtov, kilovatov na pedalih, brez števila kalorij in skritih oglasov za prehranska dopolnila porabljena na poti.

Kar pa ne pomeni, da ne bo namigov, kje se ustaviti in kaj tam pojesti, slovnčina napake so dodatna oprema zapisa, prav tako družba tipkaskih škratov, ki poleg vsega kradejo tudi vejice. 

Da bo bolj domače se bova kar tikala, drži? Ok, potem pa gremo!

Pot je pomembna, ne popotnik. (prosto po Nejcu Zaplotniku)

Utrinek s poti, samo zato, da te zaradi poplave besedila, ne izgubim že na začetku!

Uvod

Deževna vremenska napoved za vikend ni veliko obetala, prav neprimerna in kar nekako nesramna za poletni junij, ki naj bi razvajal s soncem. Na nadeljo me je čakal še "long run", ki ga je moja podzavest nakako skušala skriti. Zaradi priprav, na Ljubljanski maraton, že dve leti veliko več tekam, kakor kolesarim, in v meni se vse bolj razplanteva notranji boj dveh svetov, kličejo pedala, obujem pa tekačice, ampak, o tem kdaj drugič....

Sobota popoldne, klic: "gremo jutri na prvo etapo STKP, zjutraj še kakšna kaplja, potem se zjasni, do večera stabilno. Zapravljena lepa nedelja,se nikoli ne vrne! Gremo?", kratek razmislek in terminsko-logistično usklajevanje "Grem! I'm In!"

Toliko se poznam, da imam "super moč" najti večjo količinov razlogov proti, kot pa za. Zato moram tiste pozitivčke malce izbrskati, da na koncu prevladajo, pa se vseeno kdaj zgodi, da jih moram pomnožiti s faktorjem želje po nekaj novem. In tehtnica, se vsaj zadnja leta, večinoma obrne ravno zaradi želje po doživeti nekaj novega, novih krajih, novih načinih gibanja, morda samo zaradi želje po novih razgledih, najbrž zaradi vse večjega zavedanja minljivosti in enkratnosti trenutkov, ki hitro spolzijo mimo ...

In zakaj STKP?

Gibanje in doživetje vsega, kar ponuja narava, je prvinska izkušnja. Kolo je eno najboljših in najpomembnejših človeških izumov, omogoča sorazmerno hitro gibanje, a kljub temu hitre postanke za lovljenje trenutkov, z nabiranjem utrinkov v življenju, ki osmislijo vsak utrip naših src.

Naša zelena državica skriva tisoče krajev, ki niso na seznamu "Top 10 must see Slovenia Attractions", in niso oblegani in ne bodo nikoli postali "tourist trap", ker so preveč sramežljivi, da bi kdo uvidel kakšno lepoto skrivajo in kopico teh bomo skupaj srečali na tej poti, ki sem jo začel v nedeljo.

Kaj je Slovenska turnokolesarska pot?

Slovenska turnokolesarska pot (STKP) je nastala pod okriljem Planinske zveze Slovenije v letu 2016, gre za krožno gorskokolesarsko traso, ki obkroži vse pomembnejše slovenske gorske skupine (*), poteka po neprometnih stranskih cestah, gozdnih in poljskih poteh ter vlakah.
Namenjena je širokemu krogu turnih kolesarjev. Pot je razdeljena na 43 etap, pri čemer je vsaka etapa opremljena z opisom, zemljevidom, GPX-sledjo ter kontrolnimi točkami z žigi STKP - teh je okoli 109, vključujejo tudi približno 50 planinskih koč.
Projekt STKP spodbuja trajnostno mobilnost: pot pogosto poteka mimo železniških postaj, kar omogoča dostop do etap z vlakom.

Povzeto po opisu na strani PZS.

* preskoči Karavanke in del Kamniško Savinjskih alp, katere lahko prevoziš v okviru Turnokolesarska poti Trans-Karavanke, z začetkom na Jezerskem in ciljem na tromeji.

Zemljevid STKP - 1800km, 50.000 višniskih metrov

Pred začetkom

STKP spremlja morda barva, tako so skupne markacije podčrtane z modro, videl boš pa tudi posebne markacije, ki simbolizirajo kolo in padala, ter posebne usmerjevalne table.

Preberi še ostale namige in navodila na domači strani, recimo tale je na mestu: "Pešci imajo prednost." ali pa "Kolesarite samo po ustreznih poteh." in seveda "Preglejte svoje kolo", čelade pa itak že vsi nosimo, kajneda?

01: Ljubljana – Mihelčičev dom na Govejku

Da si prikrajšamo nekaj baterije, tiste v nožicah in tiste, ki poganjajo kolo, smo iz Kranja do Ljubljane skočili na vlak. Pri izbiri le tega bodi pozoren, da ima le ta posebni del rezerviran za prevoz koles, označeni so tudi s piktogramom kolesa 🚲. 

V Ljubljano s Slovenskimi železnicami, kar je navadno že avantura samo po sebi, a tokrat dobra izkušnja. Prijazen prodajalec vozovnic na vlaku, vagon prirejen za vožnjo koles pa praktično prazen.

V "kolesarskem" vagonu je vedno dovolj priložnosti za čvek. Tako smo na hitro prisluhnili potopisu desetdnevnega popotovanja z natovorjenim gravel kolesom od Ljubljane, do Gardskega jezera, do bavarske in na koncu Minhna, popotnik je dodal, da mu vreme ni bilo prav preveč naklonjeno, precej ga je pralo, toliko, da so mu skoraj razpadli kolesarski čevlji, ampak, izkušnje, ki jih je prodobil na avanturi so vse to odtehtale!

Začetek in konec poti je na Ljubljanskem gradu. V prodajalni kart (levo zadaj) imajo žig, nimajo pa na voljo dnevnika za na pot. Le tega dobite v knjigarni Planinske zveze. Prvo te čaka spust desno iz griča, in švigu-švagu po polnih uličicah najlepšega mesta v smeri Rožne doline in nato ceste za Bokalce.

Mesto zapustiš na področju Klobuka. Nas je pričakala prav simpatična gozna pot, ki je bila v skladu z deževjem fino blatna, malo spolzka, ampak prav prijetna popestritev po nekaj kilometrih urbanega kolesarjenja. Kakšna manjša vzpetina, nič posebaj zahtevnega.

Tudi kakšna ovira se najde - podrto drevo.

Po prihodu z gozdne poti imaš za seboj že lep pogled na ljubljansko kotlino, na desni Rožnik, v ozadju. Pot nadaljuješ po asfaltu do Toškega Čela

Prvi postanek v Gostilni Bitenc, slastni štruklji, štrudli. Za bolj lačne pa goveja jetrca, vampi in podobno. In izredno prijazna gospa, ki nas je razvajala, poleg pa še prvi sončni žarki, ki so hitro posušili blato, ki smo ga nabrali med potjo.

Etapa se nadaljuje po asfaltu, nato makadamu in v gozdu. Oblačnost se je vse bolj trgala, tako, da je na nekaterih mestih postalo že kar vroče 

Pri osamljeni kmetiji zaviješ desno proti cerkvi Svetega Jakoba. Travniško cvetje naredi že tako "kičasto" panoramo še bolj dih jemajočo. Priporočam postanek in uživanje v pogledu.

Morda naslanjanje kolesa na cerkev ni najbolša ideja, naslenjič bom bolj pazil. Moj zvesti Haibike MTB je moral biti na sliki. 😊

Z vrha Svetega Jakoba se odpirajo pogledi, na vse smeri in tukaj na sredini je Govejk, kar naznanja spust in potem zopet grizenje klanca.

Klanec proti koncu etape je kar strm, cesta na nekaterih delih kar v slabem stanju.

Mihelčičev dom na Hovejku, tretji žig in konec etape, ostane jih še natanko 42.
Dom je bil odprt, domač, žal nisem stisnil nobene fotke.

Pogled na gričke, ki brezbrižno uživajo v poletnem popoldnevnu.

V ozadju se je kot nalašč vrtela Šiferjeva Gorska roža.

Kjer namesto asfaltnih cest, 
vodi le steza.
Hiše razpršene
kot jata plahih jerebic,
čas utripa drugače, če živiš
v eni od gorskih vasic.

Ena izmed mnogih domačij, ki samevajo.

Na poti proti Škofji Loki

Kremšnita v senci lipe pri Homanu, servirana za ti lačne gorence! 🙈

Postrežba je malce "plavala" v nedeljskem navalu lačnih in žejnih, ampak, zelo prijazna in takoj za "štos". 

Kapucinski most - najstarejši ohranjeni kamniti most v Sloveniji, zaščitni znak Škofje Loke.

Preko Stare Loke, in nato naprej po vzporedni "kolesarski" poti proti Kranju. Prehiteli nevihto, ki je že pompozno opozarjala, da nam je za petami.

Kaj sem se naučil:

• poti so lepo opisane, oznake so na nekaterih delih malce sprane, kakšna tabla kaže v napačno smer
• poiskati moram dobro aplikacijo za navigacijo, Strava z "my route" in GPX se je izkazala povsem neuporabna, saj nisem uspel dodati nobenega novega cilja..
• mraom kupiti daljše pasove za pripenjanje koles za moj Thule prtljažnik, saj je "Škot", skorajda sam izstopil (izkolesil?) že sredi Kranja in šel po svoje ...

Da je že precej ura, in bom morda še jutri dodal kaj v zaključek... 

Še več o poti tudi na uredni strani stpk.pzs.si.