Potujem na čarobni, skalnato, vodeni tvorbi s hitrostjo stoosemtisoč kilometrov v eni sami uri. Jahanje na kraku mlečne ceste, ki plapola pri 220 kilometrih v sekundi, mi je odpihnilo večino las.
Leto, za letom si ogledujem bližnjo, čarobno zvezdo, danes sem jo obkrorožil že devetintridesetič, na zadnjih opazovanjih se mi pridržujeta dve mladi popotnici, njuna zvedavost je neizmerljiva.
Zahvaljujoč trenutnemu dvonožnemu, dvoročnemu, enoglavemu telesu, ki sem ga podedoval po svojih starših, bom še naprej zrl med zvezde in čakal trenutek, ko se skupaj, z njo, ki me drži za roko, podava na novo veliko avanturo, tja med zvezdni prah!
Ni komentarjev:
Objavite komentar