Muzika - veda o gibanju

Ne pišem! Se nič ne dogaja? Niti ne, celo preveč, o tem drugič, ...

Danes zvečer se odpravljam v Galohalo kjer mi bo z malo sreče v četrtem poizkusu uspelo zopet videti in predvsem slišati skupino, ki se ukvarja z gibanjem - Moveknowledgement.

Zakaj mi je omenjeni koncert tako poseben? Ker mi je njihova godba pri srcu. Ker sem njihove koncerte skušal obiskati že najmanj štirikrat v preteklem letu, pa mi ni uspelo. Ker je N-Toko precej gostobeseden. Ker ima bejba nor glas. In predvsem, ker bom v dobri družbi...

Galahala, november 2004, foto by Bia

Podaljšanje prometnega dovoljenja iz naslonjača

Čez nekaj dni, mojemu italjanskemu karavanu, poteče prometne dovoljenje. Avto še ni dopolnil sedem let, zato ga mi ni potrebno voziti na tehnični pregled. Tako ostane samo zavarovanje, katerega sem opravil osebno in plačilo cestnine.
Seveda, se kot računalniški zanesenjak, ne bom postavil v vrsto, ampak sem zadevo poklikal, kar iz domačega naslonjača.

Na e-upravi, se prijavim s certifikatom SIGEN-CA in izberem storitev "Vloga za spletno podaljšanje veljavnosti prometnega dovoljenja" in postopek se prične.
Prvo vpišem številko prometnega dovoljenja, zatem se prikažejo podatki o mojem avtomobilu, nato izberem zavarovalnico in vpišem številko zavarovalne police.
Storitev nato prične s preverjanjem vnesenih podatkov (zavarovanje sem opravil včeraj, a sistem še ni prepoznal police, danes je zadeva polico prepoznala, baje zna trajati tudi do tri dni od sklenitve police, do njenega vnosa v centralni sistem), če so podatki pravilni, izberemo število mesecev za katere želimo plačati "Letno povračilo za uporabo cest", zatem pa sledi že prvi predračun. Ostane samo še plačilo (Activa, Visa, MasterCard, Moneta,..) in vnos podatkov o kartici, preverjanje, preverjanje, klik, potrdi in zadeva je končana.
Sledi še izpis povzetka na katerem si lahko dolpotegnemo račun v PDF ali XML obliki ali natisnemo potrdilo, ki naj bi uradno osebo prepričalo, da smo prometno dovoljenje naročili. No, tole potrdilo me ni povsem prepričalo ali morda pa bo policiste?

Prometno dovoljenje naj bi bilo v dveh delovnih dneh, s pomočjo polžje pošte, dostavljeno domov.

Najbolj me je zmotilo, da naša "draga e-uprava" zaračuna "Provizijo za spletno plačilo" v vrednosti 516,40 SIT! Ok, res da mi ni potrebno v vrsto, ampak tudi ne težim na okencu in morda bi bilo bolj smotrno e-storitve stimulirati z dodatnimi popusti, ne pa z obračunavanjem provizij!
O pogostosti uporabe e-storitev najbrž tudi govori številka izdanega računa: EPS00000024-2006, hm štiriindvajseti (na območju UE Kranj) izdani račun preko e-uprave letos!? Državni strežniki morajo očitno zelo švicati od izrednega navala!

Še to: izgradnja celotnega sistema e-uprave in podpornih storitev, ni bila poooceni in država bi morala promovirati njihovo uporabo, ne pa z zaračunavanjem provizij odbijajo še tistih nekaj, ki jih bi morda uporabili! Predvsem pa bi bilo veliko ceneje, če nas bi minister Virant vseh štiriindvajset osebno obiskal na domu ter nam lastnoročno podaljšal prometno dovoljenje.

Da, ne bom preveč kritičen, zadeve so narejene, nekako tudi delujejo, da bodo v široki uporabi, bo pa najbrž preteklo še nekaj časa (davkoplačevalskih cekinov).

Medicina - Na 8 ur 1 tablet!

Mi je razložila prijazna farmacevtka v lekarni. Tja me je pripeljalo oteklo grlo v spremstvu dokaj visoke vročine (39 in več). Samo bolezen pa sva hitro diagnosticirala z mojo prijazno doktorico. En velik: "Aaaaaa", ki je že sam po sebi zazvenel, kot "Aaaaangina" je bil dovolj, da sem dobil recept za škatlo Ospena, katerega nisem videl že tja od osnovne šole naprej. No problem se šele tukaj prične!
Kako hudiča naj samega sebe opomnim, da je preteklo osem ur in da moram vzeti tableto? Seveda, kot človek tehnike jo takoj tudi skušam uporabiti v svoj prid. Nastavim si opomnike vsakih osem ur, tako se mi po pretečenih minutah, vsakič skoči na ekran opozorilce:"Vzami tablete". Zadeva načeloma deluje, če seveda takrat nisem preveč zatopljen v drugo delo ali me sploh ni pri računalniku. Posledica je, da tablete v tistem trenutku pač ne vzamem, kar pomeni da čez pet minut nisem več prepričan ali sem jo ali nisem, sicer se spominjam, da sem jo, ampak morda je spomin na včerajšnjo tableto, pogled v škatlo pa tudi ne daje ustreznega odgovora.
Taka rešitev skratka ni povsem zadostna!
In kaj sem stuhtal?

Dodal sem še povsem preprosto ne "hi-tech" rešitev. Na prozorni ovitek, za katerim se skrivajo posamezne tablete napišem dan in uro, kateremu tabletka pripada. Se pravi S 12, S 20, N 4,… (sobota ob 12h, sobota ob 20h, nedelja ob 4h…) in zadeva povsem "špila". Takoj vidim ali je bila tableta resnično zaužita ali ne, prav tako natanko vem, do katerega dne bom še "prežvekoval" bele knofke… Skratka, rešitev za vsakega vsakogar, ki je vsaj malo senilen! ;-)

Opozorilo: Pred uporabo se posvetujte s farmacevtom ali zdravnikom. Članek ni resne znanstvene narave, ampak le nakazuje, da se mi danes ne da ukvarjati s kakšno pametno stvarjo, recimo učenjem matematiko en dan pred izpitom!

"Bratje" Italjani

so nam danes pomagali, da še kakšen dan ostanemo na Svetovnem prvenstvu v košarki, tako da v znak hvaležnosti obljubljam, da do konca prvenstva ne bom niti enkrat vzkliknil "Trst je naš!".
Pa upam, da bodo naši košarkarji v nadaljevanju deležni kakšen kanček sreče več, podobno kot naši zahodni sosedje!

Novo geslo se glasi: "Slovenija do Tokia!" (no, ni čist novo).

Free Tomo Križnar

Prerivanje za nadzor nad naravnimi bogastvi se nadaljuje v stampedo. Pri tem žal nastradajo ravno najbolj nedolžni. Naše ustanove ščitijo spomenike, leve, krokodile, morske pse,...
KAJ PA LJUDJE? Tisti porinjeni na rob, najbolj nedolžni, najmanj škodljivi za planet. (T. Križnar)

www.tomokriznar.com
Amnesty International Slovenije
Lahko ga kar obiščete

Foto: www.tomokriznar.com

Še to! Naše drage politike, ki se "gredo" sedaj lokalne politične fore, bi pa sam nabrcal in dol poslal!

Igra živcev – Netless – 33. dan – priklop

Dolžan sem napisati še razplet, žal z nekaj zamude. Sedaj sem zopet srečni uporabnik interneta – pri novem ponudniku, tako sem prvi dan moral prebrati vsa čakajoča elektronska sporočila, preklikati celotni internet, od prve strani do zadnje, kar mi je vzelo kar nekaj časa. Poleg tega, sem si privoščil še nekaj dni namakanja v morju adrijanskem.

Čas: 8.8.2006, popoldne okrog 17h
V prihodu domov me je v poštnem nabiralniku čakalo "Telekomovo pismo presenečenja", položnica v znesku čez 50.000,00 SIT, kar je veliko večja številka kot navadni mesec. Po hitrem preletu opazim dve nenavadni postavki:
- ADSL Nadomestilo za ADSL modem 34.738,86 SIT (brez DDV)
- ADSL Nadomestilo za ADSL razcepnik 8639,03 SIT (brez DDV)
Hm, zanimivo, ni mi znano, da bi naprave naročil. Zavrtel sem modro številko, glas na drugi strani mi je namignil, da sem morda prezgodaj razdrl naročniško razmerje in zato dobil račun, pojasnil sem, da sem naročnik več kot dve leti in to naj bi zadostovala. Na koncu mi je pač svetovala, naj zadeve odklopim in odnesem na najbližjo Teletočko in vložim reklamacijo.
Izbrskal sem pogodbo o ADSL s SIOLom in v njej ni bilo nikjer omenjeno naj bi bil jaz dolžan opremo vračati, le skrbeti zanjo kot "dober gospodar", Telekom pa bi lahko kot "dober gospodar", tudi sam skrbel za njeno vračanje.

Čas: 9.8.2006, zjutraj
Zazvoni moj mobi, na drugi strani se oglasi neznani glas, ki mi sporoči, da danes pride "montirat" VDSL, če mi to seveda ustreza. "Vsekakor, vljudni vabljeni vas že dolgo časa pričakujem," sedaj gre zares si rečem! Obljubil je, da se pojavi med deseto in enajsto dopoldne.
Čez nekaj minut mobitel ponovno prikaže številko, ki je ni znal povezati s osebo v mojem imeniku. Tokrat kliče tehnik iz Telekoma, "nekaj moram pri vas zamenjati, se lahko oglasim čez nekaj minut," seveda, kaj mi drugega ostane!

Po preteku nekaj minut, se na dvorišču pojavi Telekom avto, mojstra napotim naravnost v "komunikacijsko sobo", med sprehodom mi pojasni, da bo zamenjal razcepnik, jaz pa mu potožim, nad izdanim računom za opremo katere ne potrebujem in je tudi nisem naročil.
"Brez skrbi, vse bova uredila, jaz bom zamenjal razcepnik in odpeljal modem, poleg še pokličem na centralo, da je zadeva prevzeta in da lahko stornirajo račun." Prav šokiran sem bil nad uslužnostjo, sicer se imel že napisano reklamacijo, ampak jo očitno sploh ne bom potreboval. Vse skupaj je bilo končano v dobrih petih minutah.

Čas: 9.8.2005, 11:10
Na dvorišču se pojavi "civilni avto" – T2 mojster.
Me: Lep pozdrav!
T2Mojster: Pozdravljeni, tole bi priklopila, kje imate razcepnik je bil telekomovc že pri vas?
Me: Da je končal pred kakšno uro, kar za menoj.
Minilo je približno tri minute vezanja kablov, priklopa modema na elektriko, spremenil sem še nastavitve usmerjevalnika, klik na "Save", trenutek visokega bitja srca in tako, končano! Bitki so pričeli curljati po liniji iz prve, brez vsakih porodnih komplikacij.
Debata naju je še vodila, do ponovnega obujanja celotne zgodbe, mojster mi je pojasnil, da internega delovanja T2 ne pozna, ker je pač pogodbeni priklopljevalec, naslednjič ga pa lahko pokličem, da bo zadevo pospešil.

Zaključek:
Kaj še dodati? Odločil sem se, da ne bom pisal "ogorčenega pisma na T2", saj mi zadeva deluje brez kakršnih koli težav, morda se ob prvem izpadu še premislim.
Nauk zgodbe:
- če imate občutek, da vas helldesk "nateguje", takoj zahtevajte nadrejenega (morajo ga prevezati, ne se pustit zgodbi "tukaj nimamo nobenih številk")
- zapisujte si vsa imena s katerimi imate kontakte, ne škoduje, če uvodni pogovor prekinete z nasilnim vprašanjem: "Vaše ime je? Samo trenutek, da si zapišem!"
- ne obotavljajte se z osebnim obiskom ponudnika
- iz mojih izkušen Telekom ni tisti, ki zavlačuje, zato takim izgovorom ni kaj prida verjeti
- preberite si napotke in izkušnje uporabnikov na neuradnem forumu t-2.shrani.si
- dela imajo ogromno, zato so dolgi roko od podpisa pogodbe do same realizacije pričakovani
- predvsem pa "Brez panike!"

PS Za zaključek, še oddaja na Valu 202 Kje pa vaš čevelj žuli iz dne 9.8.2006, ko so v studiu gostili T2, Telekom in SIOL.

Igra živcev – Netless – 31. dan – obrat

V petek mi je uspelo dobiti mobištevilko od nekoga izmed vodilnih na T2 ali bolje rečeno, vsaj nekoga, ki ni zaposlen na "helldesku".
Po kratki predstavitvi sem mu držal petminutni monolog, pač svoje trimesečne zgodbe mu kljub trudu, nisem mogel hitreje opisati. Naprosil me je, da mu vse skupaj razložim še v elektronskem pismu, da bo zadevo raziskal – sicer ni pristojen, ker deluje povsem na drugem področju, ampak jo bo predal odgovornim. Še istega dne pa mi bo javil, kako zadevi kaže. Do klica ni prišlo, tudi na elektronsko pošto mi ni odgovoril, mislim, pa da je bil ključen element pri tem, da je šlo naročilo dejansko že v petek naprej.

Čas: 7.8.2006, blizu 12:30, osebni obisk T2
Tako, sem sklenil, da je edina preostala pot, osebni obisk kraja "zločina" in da z njim preverim če se na drugi strani žice, po kateri potekajo vsi moji "zaman" telefonski pogovori, res kdo sploh nahaja. Ali gre le za bujno domišljijo mojega zamračenega uma.

Lokacija: Ljubljana Brnčičeva, vstopim v majhno zastekljeno pisarno, v kateri se nahajata dve osebi. Mizo jima krasita monitor in tipkovnica, ter seveda nepogrešljiva miška. Noge so me seveda nesle, k prijetni črnolasi uslužbenki, a je žal že bila zaposlena z osivelim gospodom, ki je ravno podpisoval pogodbo. Takrat me je prešinila misel, da bi skočil do njega in mu toplo odsvetoval, ta podpis, ki mu bo zapečatil usodo njegovega življenja v naslednjih nekaj mesecih.

Me: Lep pozdrav, sem XYX in že dolgo časa čakam na priklop, pa sem se odločil, da vas kar osebno obiščem!
T2: Lepo! Ali mi lahko poveste ime naročnika in naslov.
Me: Ponovno XYX iz XYY.
T2: Samo trenutek. (pričel je z vnosom podatkov, med tem sem jaz razlagal svojo zgodbo in tegobe, ki so posledice le te, ter upal da bom sprožil kanček sočutja) .
T2: Poizvedba je prišla 25.7, priklop pa je načrtovan 14.8, naročilo je bilo poslano v petek ob 16.10 (najbrž takrat po "urgiranju" gospoda iz začetka današnje zgodbe).
Me: Hm, se pravi še en teden? Poglejte, čakam tri mesece od tega več kot en mesec brez internet dostopa, katerega mi je S1 izklopil na vašo zahtevo! V petek po enomesečnih pogovorih ste ostali brez modemov, kljub temu pa naj bi bila pogodba že večkrat poslana na T1. Preprosto nimam namena čakati še en teden, če lahko to urediti v naslednjih dneh, le to tudi storite v nasprotnem primeru, pa bomo zgodbo zaključili danes in tukaj.
T2: Hm, ja.. veste, samo trenutek, bom povprašal. (zavrti neko številko in doda "tukaj imamo gospoda, ki se mu mudi.") Samo trenutek, bo prišel kolega, ki vodi kontakte s T1.
In res v nekaj trenutkih po stopnici prileti gospod, z eno roko mi seže v dlan, z drugo pa že prične dvigati telefonsko slušalko in obračati tipkovnico.
T2Superman: Hej, kako pri vas v Kranju? En priklop bi naprej porinili, gredo na dopust! (dopust, kakšen dopust? jaz ne grem na dopust?).. Aha, sreda 8:30 ok, super, hvala!
T2Superman: V sredo devetega bodo zjutraj pri vas!

Tiho sem še vedno momljal svojo zgodbo in upal na vsaj kakšen "oprostite, se zgodi, nezaslišano, tudi mi smo ljudje", ampak do tega ni prišlo, gospod T2Superman mi je ponovno stisnil dlan in odvrnil "Tako, urejeno!" in v naslednjem trenutku že hitel po stopnicah, po katerih se je pred nekaj minutami spuščal. Edino kar mi je še uspelo je dobiti njegovo direktno telefonsko številko (to si moram baje šteti v veliko čast) ter ime in priimek. "in ne me klicati pred deseto uro, veste lahko se kaj zavleče" je še dodal in odbrzel po svojih opravkih, domnevam, da hrabro reševati žalostne zgodbe podobnih naročnikov kakor sem jaz. Skratka pravi T2Superman!
Ker sem videl, da na mojo tarnanje čez postopke, neresnice, nategovanja, zavlačevanja, neiskrenim helpdeskom (katerega sem poimenoval helldesk, saj le to bolje odraža naravo njihovega dela) nimajo nobenega opravičila in prav nikogar več, ki bi mi prisluhnil, sem počasi zapustil njihovo toplo domačijo, ter se s kislim nasmeškom (v stilu "I' am lucky luzzzr!!") odpravil na zasluženo kavo ob cigareti.

Zaključek:
Ne bom (še) opisoval, vsega kar si mislim o celotni zgodbi!
Sedaj le upam, da se jutri resnično pojavijo in da počasi začnejo curlati bitki in bajtki preko mojega lokalnega omrežja.
Razmišljam tudi o veličastnem sprejemu tehnikov. Položil bom rdečo preprogo, naročil bom portirja, ki jim bo odpiral vrata, zagorela havajska dekleta ju bodo ves čas zasuvala s cvetjem, …