Igra živcev – Netless – 31. dan – obrat

V petek mi je uspelo dobiti mobištevilko od nekoga izmed vodilnih na T2 ali bolje rečeno, vsaj nekoga, ki ni zaposlen na "helldesku".
Po kratki predstavitvi sem mu držal petminutni monolog, pač svoje trimesečne zgodbe mu kljub trudu, nisem mogel hitreje opisati. Naprosil me je, da mu vse skupaj razložim še v elektronskem pismu, da bo zadevo raziskal – sicer ni pristojen, ker deluje povsem na drugem področju, ampak jo bo predal odgovornim. Še istega dne pa mi bo javil, kako zadevi kaže. Do klica ni prišlo, tudi na elektronsko pošto mi ni odgovoril, mislim, pa da je bil ključen element pri tem, da je šlo naročilo dejansko že v petek naprej.

Čas: 7.8.2006, blizu 12:30, osebni obisk T2
Tako, sem sklenil, da je edina preostala pot, osebni obisk kraja "zločina" in da z njim preverim če se na drugi strani žice, po kateri potekajo vsi moji "zaman" telefonski pogovori, res kdo sploh nahaja. Ali gre le za bujno domišljijo mojega zamračenega uma.

Lokacija: Ljubljana Brnčičeva, vstopim v majhno zastekljeno pisarno, v kateri se nahajata dve osebi. Mizo jima krasita monitor in tipkovnica, ter seveda nepogrešljiva miška. Noge so me seveda nesle, k prijetni črnolasi uslužbenki, a je žal že bila zaposlena z osivelim gospodom, ki je ravno podpisoval pogodbo. Takrat me je prešinila misel, da bi skočil do njega in mu toplo odsvetoval, ta podpis, ki mu bo zapečatil usodo njegovega življenja v naslednjih nekaj mesecih.

Me: Lep pozdrav, sem XYX in že dolgo časa čakam na priklop, pa sem se odločil, da vas kar osebno obiščem!
T2: Lepo! Ali mi lahko poveste ime naročnika in naslov.
Me: Ponovno XYX iz XYY.
T2: Samo trenutek. (pričel je z vnosom podatkov, med tem sem jaz razlagal svojo zgodbo in tegobe, ki so posledice le te, ter upal da bom sprožil kanček sočutja) .
T2: Poizvedba je prišla 25.7, priklop pa je načrtovan 14.8, naročilo je bilo poslano v petek ob 16.10 (najbrž takrat po "urgiranju" gospoda iz začetka današnje zgodbe).
Me: Hm, se pravi še en teden? Poglejte, čakam tri mesece od tega več kot en mesec brez internet dostopa, katerega mi je S1 izklopil na vašo zahtevo! V petek po enomesečnih pogovorih ste ostali brez modemov, kljub temu pa naj bi bila pogodba že večkrat poslana na T1. Preprosto nimam namena čakati še en teden, če lahko to urediti v naslednjih dneh, le to tudi storite v nasprotnem primeru, pa bomo zgodbo zaključili danes in tukaj.
T2: Hm, ja.. veste, samo trenutek, bom povprašal. (zavrti neko številko in doda "tukaj imamo gospoda, ki se mu mudi.") Samo trenutek, bo prišel kolega, ki vodi kontakte s T1.
In res v nekaj trenutkih po stopnici prileti gospod, z eno roko mi seže v dlan, z drugo pa že prične dvigati telefonsko slušalko in obračati tipkovnico.
T2Superman: Hej, kako pri vas v Kranju? En priklop bi naprej porinili, gredo na dopust! (dopust, kakšen dopust? jaz ne grem na dopust?).. Aha, sreda 8:30 ok, super, hvala!
T2Superman: V sredo devetega bodo zjutraj pri vas!

Tiho sem še vedno momljal svojo zgodbo in upal na vsaj kakšen "oprostite, se zgodi, nezaslišano, tudi mi smo ljudje", ampak do tega ni prišlo, gospod T2Superman mi je ponovno stisnil dlan in odvrnil "Tako, urejeno!" in v naslednjem trenutku že hitel po stopnicah, po katerih se je pred nekaj minutami spuščal. Edino kar mi je še uspelo je dobiti njegovo direktno telefonsko številko (to si moram baje šteti v veliko čast) ter ime in priimek. "in ne me klicati pred deseto uro, veste lahko se kaj zavleče" je še dodal in odbrzel po svojih opravkih, domnevam, da hrabro reševati žalostne zgodbe podobnih naročnikov kakor sem jaz. Skratka pravi T2Superman!
Ker sem videl, da na mojo tarnanje čez postopke, neresnice, nategovanja, zavlačevanja, neiskrenim helpdeskom (katerega sem poimenoval helldesk, saj le to bolje odraža naravo njihovega dela) nimajo nobenega opravičila in prav nikogar več, ki bi mi prisluhnil, sem počasi zapustil njihovo toplo domačijo, ter se s kislim nasmeškom (v stilu "I' am lucky luzzzr!!") odpravil na zasluženo kavo ob cigareti.

Zaključek:
Ne bom (še) opisoval, vsega kar si mislim o celotni zgodbi!
Sedaj le upam, da se jutri resnično pojavijo in da počasi začnejo curlati bitki in bajtki preko mojega lokalnega omrežja.
Razmišljam tudi o veličastnem sprejemu tehnikov. Položil bom rdečo preprogo, naročil bom portirja, ki jim bo odpiral vrata, zagorela havajska dekleta ju bodo ves čas zasuvala s cvetjem, …